Latinsko botanično ime: Dianthus sp.

Nagelj ima zelo dolgo zgodovino, saj je ena najstarejših gojenih rastlin tako v Sloveniji kot po svetu. Njegovo botanično ime izhaja iz grškega izraza dios anthus in pomeni božanski cvet. Rod obsega približno 340 različnih vrst, od katerih so nekatere v Sloveniji zimsko odporne, druge pa ne. Izvira predvsem iz Evrope in Azije, nekaj vrst pa je tudi v severni in južni Afriki ter ena vrsta v arktični Severni Ameriki.

Nagelj ima zelo bogato simboliko. V krščanski veri predstavlja solzo, ki jo je Marija potočila, ko je žalovala za svojim Sinom, ki je padel pod križem. Rdeči cvetovi predstavljajo ljubezen, naklonjenost, občudovanje in čast. Zaradi njegovega globokega pomena ga neveste rade pripenjajo na svoje poročne obleke.

V teku stoletij je gorenjski nagelj postal simbol slovenske istovetnosti in je danes najbolj priljubljena roža med Slovenci. V slovenski ornamentiki je poleg srca najpogostejši in najpomembnejši motiv. Da je bilo življenje Slovencev v zgodovini prepleteno z nageljni, izpričujejo številne ljudske in narodne pesmi.

Nagelj je vezen vzorec na prtih, naslikan na lesena polkna gorenjskih hiš in panjske končnice, izrezljan vzorec lesenih balkonov ter uporabljen kot motiv na vazah, skledah in kozarcih. Bil je nepogrešljiv motiv na starih lesenih skrinjah, omarah in stolih.

Nagelj je nepogrešljiv cvet na slovenski narodni noši, zlasti na Gorenjskem. Ženske si jih pripenjajo na prsi in nosijo šopek rdečih nageljnov v košarici, moški pa si jih prav tako pripenjajo na prsi in jih zatikajo za klobuke.

V preteklosti so nageljne v Sloveniji zelo pogosto uporabljali za okrasitev kmečkih hiš. Včasih so jih sadili v kombinaciji z rožmarinom, kar še danes velja za slovenski šopek. Nagelj lahko štejemo za slovenski narodni cvet.

Latinsko botanično ime: Tulipa.

Ime izhaja iz perzijske besede »dulband«, ki pomeni turban.

Tulipan je rod cvetočih rastlin iz družine Liliaceae, ki obsega več kot 75 naravnih vrst in več kot 3.000 gojenih sort. Izvira iz Srednje Azije (Kazahstana). V Perziji so jih gojili že v 10. stoletju, v 15. stoletju pa so postali simbol Osmanskega cesarstva. Slavo so dosegli v Evropi, zlasti na Nizozemskem, kjer so postali simbol narodne identitete in cvetličarske umetnosti. Danes Nizozemska predstavlja skoraj 87 % svetovne proizvodnje čebulic tulipanov.

V 17. stoletju so oborožene straže varovale polja tulipanov pred tatovi. Takrat je bila njihova cena tako visoka, da je ena sama čebulica stala toliko kot hiša v okolici Amsterdama. Ta pojav je tulipane spremenil v simbol razkošja in bogastva.

Tulipani so znani po svoji preprosti, a popolni obliki cvetov, živahnih barvah (od bele, rumene, rožnate, rdeče, oranžne do vijolične in celo črne), pokončni rasti in elegantnem videzu ter kratkem, a intenzivnem obdobju cvetenja (običajno od marca do maja).

Prehod tulipana iz čebulice v cvet služi kot metafora za osebno rast in preobrazbo.

Glede na to, da cvetijo le kratek čas, tulipani v nekaterih ozirih pomenijo tudi minljivost življenja in nas opominjajo, naj cenimo sedanjost ter lepoto sedanjega trenutka. Ne glede na barvo ali posebno simboliko so tulipani priljubljeni v vseh kulturah in ob vseh priložnostih. Zaradi svoje preproste in vendar izjemne lepote so primerni za izražanje skoraj vsakega občutja, ki ga želimo sporočiti.

V Sloveniji so bili tulipani pogost motiv na lesenih skrinjah, okrašenih z ročno naslikanimi motivi, v katerih so starši hranili doto svojih hčera. So znamenje sreče in blaginje v prihodnosti.

Pogosto so jih uporabljali v mizarstvu kot okrasne izrezke na skednjih ali kot okrasne elemente na balkonskih ograjah.

Latinsko botanično ime: Gazania.

Zvončnica sodi v rod Campanula (družina zvončičevke, Campanulaceae), ki obsega skoraj 300 vrst trajnic, dvoletnic in enoletnic.

Slovenska posebnost je Zoisova zvončnica.

Zoisova zvončica je endemit in uspeva le na območju od Obirja do Trnovskega gozda ter od Karnijskih Alp do Uršlje gore. Drugod ni znana. Je ena starejših endemičnih vrst. Endemit pomeni, da je rastlina edinstvena in raste na točno določenem kraju ali v določenem okolju in je ni moč najti nikjer drugje. V Triglavskem narodnem parku raste 19 vrst endemičnih rastlin.

Uspeva v skalnih razpokah visokogorja, na meliščih in prodiščih, pogosto jo najdemo tudi nižje. Ker je sposobna preživeti zelo težke vremenske razmere (visoka nadmorska višina, nizke temperature, močni vetrovi, kratka poletja, sneg, slaba skalnata podlaga), velja za simbol prilagodljivosti, odpornosti in vztrajnosti.

Zvončice imajo cvetove zvonaste oblike, konci so razširjeni in podobni zvonu. Zoisova zvončica je edina iz družine zvončičevk, ki ima na koncu zažet, nato ponovno razširjen zvonec, ki je zaprt z venčnimi roglji, ki so po robu dlakavi. Zaradi tega so jo nekdaj želeli nekateri botaniki uvrstiti celo v samostojen rod. Cvetovi Zoisove zvončnice so na vhodu tako ozki, da skozenj žuželke ne morejo priti do nektarja, zato v cvetu naredijo luknjico in ga tudi oprašijo.

Zoisova zvončnica je bila poimenovana po baronu Karlu Zoisu, slovenskem botaniku, ki je bil nanjo prvi pozoren. Rastline je pošiljal v Celovec koroškemu botaniku Franu Ksavru Wulfenu, ki jih je preučil in  leta 1788 opredelil kot novo vrsto. Poimenoval jo je po kranjskemu prijatelju Karlu Zoisu. 

Zoisova zvončica je uvrščena med zaščitene rastline. Sodi med endemite in ima na slovenskem klasično nahajališče.

Leto prvega zavarovanja rastline: 1922.

Latinsko botanično ime: Rosa.

Vrtnica, starinsko tudi gártroža, je rod grmičastih rastlin iz družine rožnic z več kot 100 vrstami, ki se naravno pojavljajo na na severni polobli, večinoma v zmernem pasu Evrazije in manj v Severni Ameriki. Lahko jih razdelimo v dve skupini: zgodovinske in hibridne vrtnice. Najzgodnejši fosilni dokazi o obstoju vrtnic segajo v zgodnji terciar.

Vrt, namenjen gojenju vrtnic, se imenuje rozarij. Vrtnice se pogosto uporabljajo kot rezano cvetje. Gojijo jih kot zdravilne rastline in kot surovino za proizvodnjo rožnega olja, čajev, sirupov, marmelad in zdravil. Kot zelo stara kulturna rastlina, ki spremlja ljudi že od starega veka, je globoko zakoreninjena v kulturni zgodovini, umetnosti, literaturi, mitologiji in celo heraldiki. V tako imenovani govorici rož je simbol ljubezni.

V krščanstvu je eden od simbolov Device Marije in atribut številnih svetnikov. Sama Marija se včasih imenuje Rosa mystica (skrivnostna vrtnica). Simbolne pomene vrtnic poznamo v marijanski, kristološki in svetniški ikonografiji. V Svetem pismu kralj Salomon primerja vrtnico z večno modrostjo.

Vrtnica je imela in ima številne simbolične pomene. Predstavlja milino, mladost, veselje, lepoto, ljubezen, nedolžnost in ženstvenost. Rdeča vrtnica je že od nekdaj znamenje ljubezni, veselja in mladostnega elana. Vrtnico povezujejo tudi z bolečino (ni vrtnice brez trnja), zaradi odpadanja cvetnih listov pa tudi z minljivostjo in smrtjo.

Če se vrnemo malo v zgodovino vrtnic ugotovimo, da so jih že pred pet tisoč leti gojili v Aziji. Stari Rimljani so oboževali vrtnice, saj so se na zabavah gostje kopali v cvetovih vrtnic, jedli sladice iz vrtnic in pili vino, ki je bilo aromatizirano z rožno vodo. Vrtnice se uporabljajo tudi v kozmetiki, parfumeriji, medicini in kulinariki.

Lepoto, vonj in razkošje vrtnic so opevali številni umetniki, tako glasbeniki, pesniki kot tudi slikarji, kiparji in celo arhitekti. Rozeta, okroglo, pogosto precej veliko okno, ki se v gotiki prednostno nahaja nad portalom na zahodnem pročelju cerkva, ima obliko vrtnice. Jože Plečnik, znameniti slovenski arhitekt,  je eno od bogatih privatnih hiš na Dunaju oblekel v plašč iz vrtnic.

Latinsko botanično ime: Campanula.

Zvončnica sodi v rod Campanula (družina zvončičevke, Campanulaceae), ki obsega skoraj 300 vrst trajnic, dvoletnic in enoletnic.

Slovenska posebnost je Zoisova zvončnica.

Zoisova zvončica je endemit in uspeva le na območju od Obirja do Trnovskega gozda ter od Karnijskih Alp do Uršlje gore. Drugod ni znana. Je ena starejših endemičnih vrst. Endemit pomeni, da je rastlina edinstvena in raste na točno določenem kraju ali v določenem okolju in je ni moč najti nikjer drugje. V Triglavskem narodnem parku raste 19 vrst endemičnih rastlin.

Uspeva v skalnih razpokah visokogorja, na meliščih in prodiščih, pogosto jo najdemo tudi nižje. Ker je sposobna preživeti zelo težke vremenske razmere (visoka nadmorska višina, nizke temperature, močni vetrovi, kratka poletja, sneg, slaba skalnata podlaga), velja za simbol prilagodljivosti, odpornosti in vztrajnosti.

Zvončice imajo cvetove zvonaste oblike, konci so razširjeni in podobni zvonu. Zoisova zvončica je edina iz družine zvončičevk, ki ima na koncu zažet, nato ponovno razširjen zvonec, ki je zaprt z venčnimi roglji, ki so po robu dlakavi. Zaradi tega so jo nekdaj želeli nekateri botaniki uvrstiti celo v samostojen rod. Cvetovi Zoisove zvončnice so na vhodu tako ozki, da skozenj žuželke ne morejo priti do nektarja, zato v cvetu naredijo luknjico in ga tudi oprašijo.

Zoisova zvončnica je bila poimenovana po baronu Karlu Zoisu, slovenskem botaniku, ki je bil nanjo prvi pozoren. Rastline je pošiljal v Celovec koroškemu botaniku Franu Ksavru Wulfenu, ki jih je preučil in  leta 1788 opredelil kot novo vrsto. Poimenoval jo je po kranjskemu prijatelju Karlu Zoisu. 

Zoisova zvončica je uvrščena med zaščitene rastline. Sodi med endemite in ima na slovenskem klasično nahajališče.

Leto prvega zavarovanja rastline: 1922.

Latinsko botanično ime: Tilia.

Lipa je rod dreves z mehkom lesom in z listi srčaste oblike. Izmed mnogih drevesnih vrst v srednji Evropi ni razen lipe nobenega drevesa, ki bi bilo tako zdravilno, cvetoče, dišeče, hkrati pa še tako staro in mogočno. Razširjena je v Srednji, Zahodni in Južni Evropi, Krimu, Kavkazu ter v Mali Aziji. V Sloveniji uspevajo štiri vrste lip. Lipo največkrat vidimo pred cerkvijo, na vaškem trgu, na dvorišču kmetije ali ob gostišču.

V mnogih slovenskih vaških skupnostih – tako kot v Prešernovi rojstni vasi Vrbi na Gorenjskem – je bil običaj, da so na kamnitih sedežih vaščani obravnavali manjše medsebojne spore, sprejemali odločitve o medsebojni pomoči pri tekočih opravilih, volili, pod lipo pa so se tudi zbirali na praznovanjih, veselicah in plesih. Tako je lipa pomenila središče skupnosti, pravičnost, edinost, sodelovanje in veselje.

Uporablja se v rezbarstvu in mizarstvu za izdelavo pohištva, glasbil, igrač. Cvetje ima številne zdravilne lastnosti, zato ga nabiramo in sušimo za čaj. Lipo imajo radi čebelarji, saj je zelo medonosna drevesna vrsta.

Od osamosvojitve Slovenije 1991 dalje se v spomin na tovrstne običaje vsako poletje v avgustu najpomembnejši predstavniki samostojne slovenske države udeležijo zdaj že tradicionalnega družabnega srečanja pod največjo slovensko lipo. To je Najevska lipa (lipovec) ob Najevnikovi domačiji na Ludranskem vrhu na Koroškem, drevo z največjim obsegom debla v Sloveniji (11,24 m), ki je visoko 24 m, njegova starost pa je ocenjena na 700 let.

Lipa je bila sveto slovensko drevo že davno pred krščanstvom. S svojo mogočnostjo kaže od zemlje na nebo in s svojo starostjo spominja na brezčasnost. Pod marsikatero lipo so bili vodnjak, kamnita miza ali pa sedeži za vaške starešine. Kot simbol slovenstva je v preteklosti pomenila združevanje slovenskega naroda. Leta 1991, ko je postala Slovenija samostojna, so politiki pred parlamentom posadili lipo, naš simbol, ki sedaj raste skupaj s Slovenijo. Lipa daje Sloveniji samozavest. Kot času kljubuje lipa, kljubujejo in bodo kljubovali tudi Slovenija in Slovenci.

Zbori in pravde pod lipo so bili sestavni del starega državnega prava Karantanije, ki ga tudi sami zgodovinski viri nazivajo istituto sclavenica oziroma slovensko pravo. Imeli so izrazit značaj slovenskega ljudskega prava. Še v srednjem veku ni bilo po slovenskih krajih nobene cerkve, nobenega gradu, vasi, trga in mesta brez lipe, kar povsem odgovarja dejstvu, da je lipa Slovencem sveto drevo. Vseskozi je bila deležna visokega spoštovanja vseh narodnih slojev, ne le kmetov, temveč tudi plemstva in meščanstva.

Lipa je izrazito navzoča v številnih slovenskih ljudskih ali narodnih pesmih ter legendah (legenda o kralju Matjažu).

Ast–ART is a brand, renowned for its four decades long tradition of creating hand painted glassware, decorated with motifs of authentic Slovenian decorative art.

It is intended to preserve Slovenian cultural heritage by creating practical products that can find their place and useful application in every home.

The ornaments on larger items feature multiple combined motifs, while smaller ones feature just one. The motifs, which consist of several components,  are naturalistic (floral), and the stylization is free (based on intuition). The composition is tectonic, tied to the form. The colors are idealistic, as pure and vivid as possible.

All of this is part of the Slovenian style, which differs quite significantly from others due to its long history. The development of motifs and ornaments is largely influenced by the local landscape, the climate, and our geographical location. Slovenian ornamentation is believed to have begun diverging from the common Old Slavic style around the year 1000 AD; it is thought to have developed consistently from a single root and therefore has very little in common with the development of the Western European style. It went through five stages of development. In the third (around 1500–1700, the Renaissance), more natural plant motifs (carnation, heart, bellflower, tulip) became prevalent.

People paid attention to the tidiness of their homes, practical items, and clothing. Ordinary people took care of their dwellings and surroundings, decorating or embellishing them with ornaments. Their imagination did not extend much beyond their daily lives; they primarily used motifs of flowers, animals, though we can also find some geometric shapes.

“In the 19th century, the ornament was among the most beautiful in history. For it was created by our people and our ancestral and present soil, without excessive foreign influence; rather, it appeared among us like our indomitable fairy–tale hero.” (Jože Karlovšek, 1935)

Slovenian ornamentation continues to evolve, with new motifs, drawn from our folk life and imagination, joining the old ones.

Ast–ART je blagovna znamka, znana po štiridesetletni tradiciji izdelave ročno poslikanega stekla, okrašenega z motivi avtentične slovenske krasilne umetnosti.

Njen cilj je ohranjanje slovenske kulturne dediščine z ustvarjanjem praktičnih izdelkov, ki najdejo svoje mesto in uporabno vlogo v vsakem domu.

Ornamenti na večjih izdelkih imajo več združenih motivov, na manjših le enega. Vrsta motivov, ki so sestavljeni iz več prvin, je naturalistična (cvetlični motivi), stilizacija pa prosta (po občutku). Kompozicija je tektonska, vezana na obliko. Barve so idealistične, čim bolj čiste in žive.

Vse to je del slovenskega sloga, ki se kar precej razlikuje od drugih zaradi svoje dolge zgodovine. Na razvoj motivov in ornamentov v veliki meri vplivajo kraji, podnebje in naša zemljepisna lega. Slovenski ornament naj bi se začel odvajati od skupnega staroslovanskega okrog leta 1000 n. št., razvijal pa naj bi se vedno iz ene korenine in imel zato prav malo skupnega z razvojem zahodnoevropskega sloga. Šel je skozi pet stopenj razvoja. V tretji (okoli 1500-1700, renesansa) so se uveljavili naravnejši rastlinski motivi (nagelj, srce, zvončnica, tulipan).

Ljudje so svojo pozornost obračali na urejenost svojih domov, uporabnih izdelkov in oblačil. Preprosti ljudje so skrbeli za svoja bivališča in njihovo okolje, krasili oziroma olepšali so jih z ornamenti. Domišljija ni kaj dosti segala izven njihovega vsakdana, uporabljali so predvsem oblike cvetja, živali, lahko pa najdemo tudi nekaj geometrijskih oblik.

»V 19. Stoletju je bil ornament med najlepšimi, kar jih pozna zgodovina. Saj sta ga ustvarila naš narod in naša prvotna in sedanja zemlja, ne da bi sodelovali pri tem preveč tuji vplivi, odnosno pojavil se je med nami kakor naš neugnani pravljični junak«. (Jože Karlovšek, 1935)

Slovenski ornament se razvija še naprej, starim motivom se pridružujejo novi, vzeti iz našega ljudskega življenja in domišljije.